| Poročna zgodba: Katja in Darko - 2. del |
Bilo je veselo, sproščeno in zabavno. Med vožnjo so nebo prekrili oblaki, vendar to ni zmotilo najine sreče, veselja, ljubezni. Bilo je malenkost hladneje, vendar nisva čutila hladu, niti par kapljic dežja ni zmotilo najine sreče. Notranja toplina je poskrbela, da nama ni bilo hladno. Čeprav nama ni sijal sonček cel dan, je pa sijal v najinih srcih sonček sreče, topline, iskrenosti in ljubezni. Prispeli smo do Gradu v Račah, kjer sva se poročila. Pred obredom je naju za trenutek poškropilo par dežnih kapelj, ampak vlilo pa se ni, bilo je res čudežno. Povzpela sva se po grajskih stopnicah in ob glasbi poročne koračnice sva vstopila v prelepo poročno dvorano, kjer so naju pozdravili svatje. Obred je vodil župan Rač, g. Ledinek in njegov govor si bom zapomnila za vedno, ker je bil povedan na tako lep način.Po končanem obredu me je moj mož odnesel po grajskih stopnicah, bilo je zabavno. Sledilo je zasuvanje z rižem, nazdravljanje, čestitke in fotografiranje. Takrat je izza oblakov znova pokukalo sonce in odpeljali smo se proti Mariboru. Sledil je najlepši del dneva, cerkvena poroka. Cerkvena poroka je zame najpomembnejši trenutek poročnega dne. Privlači s svojo svečanostjo, veličastnostjo in poglobljenostjo obreda. Obenem je edinstvena tudi zato, ker je »Da«, izrečen za vedno, za »vse dni svojega življenja.« Cerkvena poroka je zato resnično neponovljiv trenutek v življenju vsakega para. Pripeljali smo se pred Stolnico na Slomškovem trgu. Na žalost nimam več atija, zato me je pred oltar do Darka pospremil botrin mož, Marko. Hvaležna sem mu, da mi je uresničil to željo in mi nekako nadomestil atija. Ob vstopu v cerkev mi je bilo nepopisno lepo pri srcu. Občutki, ko sem hodila do oltarja, pred mano pa so hodili otroci s košarico cvetov in blazinico s prstani in v ozadju igranje orgel, so bili prekrasni, neponovljivi. Bilo je prisrčno. Že neštetokrat sva bila v Stolnici, pred poroko, ampak ta dan je bila drugačna, ne vem, nekako bolj svetla, večja, mirna, nekako vesela, veličastna. Tudi midva sva čutila ta mir, ki je rastel v nama. Obred je bil nepozaben, poln čustev, topline, pristen, veličasten. Besede, misli, ob izročitvi prstanov, obljuba »in, kar je Bog združil, naj človek ne loči!« Vse to sva videla, sprejemala, se veselila, hkrati pa gorela drug za drugega. Bilo je polno ljubezni, vsa cerkev je žarela od ljubezni. Po obredu je sledilo še najino fotografiranje in nastalo je nekaj nepozabnih fotografij. S slavjem smo nadaljevali v gostišču Frajgraba v Malečniku. Ob vstopu v prostor, kjer je potekalo poročno slavje sva začutila domačnost, toplino in z ljubeznijo pripravljeni pogrinjki in cvetlični aranžma iz žametno rdečih vrtnic in marjetic je ob soju svečk pričaral poročno slavje.
|






Bilo je veselo, sproščeno in zabavno. Med vožnjo so nebo prekrili oblaki, vendar to ni zmotilo najine sreče, veselja, ljubezni. Bilo je malenkost hladneje, vendar nisva čutila hladu, niti par kapljic dežja ni zmotilo najine sreče. Notranja toplina je poskrbela, da nama ni bilo hladno. Čeprav nama ni sijal sonček cel dan, je pa sijal v najinih srcih sonček sreče, topline, iskrenosti in ljubezni. Prispeli smo do Gradu v Račah, kjer sva se poročila. Pred obredom je naju za trenutek poškropilo par dežnih kapelj, ampak vlilo pa se ni, bilo je res čudežno. Povzpela sva se po grajskih stopnicah in ob glasbi poročne koračnice sva vstopila v prelepo poročno dvorano, kjer so naju pozdravili svatje. Obred je vodil župan Rač, g. Ledinek in njegov govor si bom zapomnila za vedno, ker je bil povedan na tako lep način.
Pripeljali smo se pred Stolnico na Slomškovem trgu. Na žalost nimam več atija, zato me je pred oltar do Darka pospremil botrin mož, Marko. Hvaležna sem mu, da mi je uresničil to željo in mi nekako nadomestil atija. Ob vstopu v cerkev mi je bilo nepopisno lepo pri srcu. Občutki, ko sem hodila do oltarja, pred mano pa so hodili otroci s košarico cvetov in blazinico s prstani in v ozadju igranje orgel, so bili prekrasni, neponovljivi. Bilo je prisrčno. Že neštetokrat sva bila v Stolnici, pred poroko, ampak ta dan je bila drugačna, ne vem, nekako bolj svetla, večja, mirna, nekako vesela, veličastna. Tudi midva sva čutila ta mir, ki je rastel v nama. Obred je bil nepozaben, poln čustev, topline, pristen, veličasten. Besede, misli, ob izročitvi prstanov, obljuba »in, kar je Bog združil, naj človek ne loči!« Vse to sva videla, sprejemala, se veselila, hkrati pa gorela drug za drugega. Bilo je polno ljubezni, vsa cerkev je žarela od ljubezni.
Moja priča je ves čas tako zavzeto pazil name, da je pozabil na šopek. Na koncu si je šopek z malo truda le priboril nazaj. Za otvoritveni ples sva odplesala angleški valček in tako izpolnila normo za vstop v zakon. Vzdušje je bilo enkratno, vsi smo se maksimalno zabavali, za kar so poskrbeli tudi naši »Genialci«. Okoli naju so bili zbrani vsi najini najbližji in tisti res zelo dobri prijatelji. Veseli ljudje okrog naju, odlična hrana, izbrana pijača, dobra glasba. Točno tako, kot si nisva upala želeti. Mlado in staro je plesalo do jutra, še posebej najini prijatelji, bili ste enkratni, počaščena sva bila, da ste bili z nama in naša babica je tudi plesala in ostala z nami do zgodnjih jutranjih ur. »Genialci« so program vodili enkratno, zanimivo in zabavno. Ob polnoči so nama zapeli prirejeno pesem Silvesterski poljub ob soju sveč, bilo je nepozabno. Temu je sledilo rezanje torte na terasi v soju bakel. Bilo je romantično. Rezanje torte je bilo zabavno, še bolj zabavno pa torto pojesti. Torta je bila zelo dobra in lepa, posuta je bila z rdečimi marjeticami.
Bilo je prelepo, zelo domače, veselo in pristno. Utrujenosti ta dan nisva čutila, imela sva toliko energije, plesala in zabavala sva se do jutra. Ob odhodu so svatje dobili v spomin zahvalo z najino poročno sliko in konfetek. V poznih jutranjih urah je sledilo veselo slovo in ..... midva. Ta dan je bil čisto in samo najin.