Prijavite se
Kratka Anketa
| Poročna zgodba: Katja in Darko-1.del |
 Ljubezen se ne zgodi, še manj kar čudežno pojavi, ampak se rodi in raste. Ljubezen pomeni darovanje, potrpljenje in razumevanje. Ljubezen povzroča močne občutke, ampak sama po sebi ni občutek. Če bi bila občutek, potem ne bi trajala. Mesec maj je pomladni mesec, ko zacveti pomladno cvetje, nas pogrejejo prvi sončni žarki, zaslišimo prvo petje ptic in zato sva si izbrala mesec maj za najino poroko. Za naju je to najlepši čas, saj se takrat prebuja pomlad. Vsak gleda na poroko drugače. Nekaterim se zdi, da je poroka samo papir. Nama se zdi korak naprej, še ena potrditev najine ljubezni. Odločitev za poroko je ena izmed najpomembnejših odločitev, ki jo sprejmemo v življenju. Poročiti se pomeni veliko več, kot le »usodni DA«. Priprave na poroko so se začele meseca februarja. Za poročni priči sva si izbrala vsak svojega brata, ki sta bila zelo počaščena. Prstana, ki krasita najina prstanca so nama izdelali po najinih željah, sta iz  belega zlata, preprosta in nežna.Nato sva rezervirala gostišče in fotografa. Konfete sem zaupala v izdelavo teti Lončki, so prekrasni in pravi unikat, saj so ročno delo in narejeni z ljubeznijo. Vabila in zahvale sva izdelovala doma in najin domek se je za nekaj časa spremenil v pravo delavnico. Naprsne šopke so nama izdelali v poročnem kotičku. Priprave na poroko so nama bile v veselje. Vse sva počela z ljubeznijo. Želela sva si poroko v krogu družine, bližnjih sorodnikov in dobrih prijateljev. Bila je prva majska sobota, 2.maja 2009, najin sanjski dan. Zjutraj so naju prebudili sončni žarki, ki so svetili skozi najino okno. Bilo nama je lepo. Zbudila sem se polna pričakovanj, srček mi je hitro bil, bila sem zelo srečna. Začelo se je čisto zares. Zjutraj sta mi brat in mami pripravila nepozabno presenečenje, okrasila sta obod vrat doma z rumenimi, belimi in rdečimi marjeticami, ko sem to videla sem dobila kar solzne oči. Najprej sem se odpravila k frizerju, nato je sledilo ličenje, to delo  sem zaupala Mirjani in opravila ga je odlično. Pomagala mi je tudi pri oblačenju obleke.Oblečeno sem imela belo obleko, prav takšno kot sem si želela, preprosto in nežno, takšna kot sem jaz in v njej sem se počutila kot princeska. Ogrlica in uhani ,ki sem jih nosila, imajo zame prav poseben pomen. Zaslišalo se je igranje podoknice s harmoniko in to samo zame. Preplavili so me občutki, ki se težko opišejo, občutki sreče, veselja...tega ne bom pozabila nikoli v življenju. Bila sem napravljena in čakala sem še samo na Darka, da pride pome. Želela sva si poroko po starem slovenskem običaju. Moj brat Primož, moja poročna priča je pripravil Darku šrango in tri neveste, saj se je za nevesto potrebno potruditi. Ko sem čakala na Darka sem slišala smeh, igranje ansambla, veselje in dobro voljo. Po dveh nepravih nevestah sem vstopila pred vrata. Ko sem pred seboj zagledala mojega bodočega moža, sem bila srečna. Oblečeno je imel srebrno sivo obleko, bil je lep in je žarel od sreče. Občutki so bili enkratni, čutila sem mravljinčenje po celem telesu, občutek kot, da bi bila v nekakšnem transu, bila sem srečna, preprosto, bilo mi je lepo, to so občutki sreče, ki jih doživiš na poročni dan. Šopek , ki mi ga je podaril Darko, je bil iz žametno rdečih vrtnic in šlajerja, bil je nežen in prekrasen. Sledilo je slovo od brata in mame, blagoslov in nepozabne besede moje mami, »draga hčerka, odnesi s seboj domačnost doma, pa boš srečna.« Takrat so privrela še močnejša čustva in na marsikaterem obrazu je po licu spolzela solza sreče. Nato smo se odpeljali proti Račam. ... Nadaljevanje si preberite v drugem delu njune zgodbe. |