Najino prvo srečanje je bila samo še potrditev, da je to res to. Kadar ljubezen razpre svoja krila, je odveč vsa filozofija, pravila kdaj je primerno zaživeti skupaj, zaročiti se itd. Pri nama je šlo zelo hitro, po nekaj mesecih sva že živela skupaj, po prvem letu najine ljubezni, pa sva bila že zaročena. Najina zaroka je trajala dolgih 10 let, dokler ni dozorela v realno željo, da najini ljubezni in prijateljstvu dava pridih večnosti.

Za najin dan sva izbrala 19. september 2009. Posebnih priprav niti nisva imela, izbrala in rezervirala sva le kraj veselega dogodka. Očaral naju je košček narave, ujet v brezčasno lepoto Ranča Burger Veniše. Moja želja po poroki v naravi, paviljonu med travniki in zabavi v elegantnem šotoru se je tako uresničila.

Ker moje delo zajema vse kar se tiče porok, je bila organizacija toliko lažja in točno sva vedela kam po obleke, prstana, cvetje…
Vedela sem, da ne bom nevesta v belem, bela barva mi ni pri srcu, pravzaprav imava oba najraje črno barvo. Izbrala sva precej redko in pri nas nepriljubljeno barvno kombinacijo, črno in šampanjec/zlato. V naši deželici je ta barvna kombinacija precej nepriljubljena, v svetu pa je izraz elegance in prefinjenosti. Zavedala sem se, da zna takšna kombinacija barv precej otežiti izbiro obleke, ampak se s tem nisem obremenjevala. Kjer je volja, je tudi moč. V salonu Krinolina sem našla svojo sanjsko obleko, preprosto, brez odvečnih bleščic, perl in trakov. Prijazne punce so mi na željo v obleko vstavile in prišile še črno čipko in uresničile zamisel o moji sanjski obleki. Res so se potrudile in ustregle vsem mojim željam.
Poročni prstan sem izbrala že pred leti, po naključju. Zaljubila sem se vanj na prvi pogled in kljub ogromni izbiri različnih modelov je ta taprvi ostal do konca moj favorit. Na srečo je bil ta lepotec iz belega zlata in posebnim ornamentom všeč tudi mojemu bodočemu možu. V zlatarni Tofant so jih nama izdelali ročno in se res potrudili pri vsem.
V šopku sem si zamislila črne kale in šampanjec vrtnice, preprost, razgiban šopek in točno takega sem tudi dobila. Cvetličarka je natančno ugodila vsem mojim željam in z njeno dekoracijo je tudi slavnostni šotor zasijal v vsej svoji eleganci.

Da rek »kovačeva kobila je vedno bosa« še kako drži, sem občutila tudi na svoji koži, saj sem ob obilici dela že zamujala z izdelavo najinih vabil. Ampak na koncu se je vse srečno izteklo in so bila tudi ta razdeljena.

Glasba nama veliko pomeni in brez dobre glasbe in dobrega animatorja ni dobre zabave. Kakšna glasbena skupina pri nama ni prišla v poštev, ker nisva ljubitelja narodno zabavne glasbe, zato sva izbrala D.J.-a. Povabljeni so bili ob novici rahlo v dvomih in kar malo nejevoljni, ampak nam je D.J. Kolibri pričaral nepozabno zabavo in svatje še danes govorijo o tem.
Pa je prišel 19. september… Vreme je nagajalo že cel teden in se spreminjalo iz dneva v dan. Vsak dan je bila napoved drugačna, ampak jaz sem verjela v lep dan in je tudi bil. Prebudila sva se v sončno jutro, spala sva kot angelčka, brez treme. S sestro – bila je moja priča, sva se odpravili k frizerki, medtem pa sta fanta okrasila avtomobila. Čakalo naju je še ličenje. Za perfekten make up je poskrbela Mirjana. Bil je odličen, zdržal je cel dan in celo noč, tudi potenje mu ni prišlo do živega. Hvala Mirjana res sem ti hvaležna, da je s tvojo pomočjo moj obraz zasijal v vsej lepoti.
Od doma sva se odpravila vsak v svojem avtomobilu, s šoferjem in pričami. Pod Rančom naju je pričakala kočija, s črnima vrancema in naju popeljala do paviljona, kjer sta že čakali matičarki. Ob spremljavi glasbe sva se sprehodila do paviljona in med potjo do tja mi je moj ljubi povedal, da je bilo teh 11 let z mano najlepših v njegovem življenju. Srce mi je vztrepetalo in komaj sem zadržala solze, še zadnjič sem mu kot dekle izpovedala ljubezen…

Med prebiranjem vrstic matičark je bilo čutiti rahlo napetost, pa ne zato, ker ne bi bila prepričana v najino dejanje in najino ljubezen, ampak komaj sva čakala da rečeva da, se poljubiva in zapečativa najino ljubezen. Sva dočakala. Potem podpisi, nazdravljanje, čestitke, salva riža, ki sem ga še naslednji dan stresala iz obleke.

Sledilo je fotografiranje. Fotografiral naju je prijatelj Samo, ki je tudi fotograf in ima za sabo že nešteto porok. Bilo je sproščeno, zabavno, polno smeha. Ob dobrem fotografu, ki ima veliko dobrih idej in zna za večino ljudi naporno fotografiranje spremeniti v zabavo, čas hitro mine. Svatje so naju pričakali v šotoru, nazdravili smo in uradno otvorili zabavo. Bila je dobra glasba, dobra zabava, veliko smeha, plesa, lepih presenečenj. Zabava, ki si jo niti v sanjah nisva mogla zamisliti. Vse je bilo spontano, brez nervoze, v zraku je bilo čutiti pozitivno energijo, veselje, srečo in ljubezen.

Bil je otvoritven ples, bile so igre, predala sem šopek, v krogu z zavezanimi očmi in prišel je v prave roke. Mož mi je z zobmi snel podvezico in jo vrgel med neporočene gospodiče. Bil je polnočni ples, torta, čudovita, lepa in okusna. Čas je mineval s svetlobno hitrostjo in spoznala sva, da še kako drži, ko pravijo da prehitro mine. Mi se nismo dali, zjutraj smo tisti, ki smo prespali na Ranču odspali nekaj uric, nato se je pa zabava naslednji dan nadaljevala. Veliko svatov se je naslednji dan vrnilo in zabava se je zaključila v ponedeljek zjutraj.
Bilo je nepozabno, sanjsko, čudovito, ni besede, ki bi lahko opisala. Svatje naju sprašujejo, če bova naslednje leto ponovila…, midva bi takoj.
Na novi priimek sem se že navadila, le tu in tam mi uide še kakšen star podpis, ampak ga hitro popravim. Z vprašanji kako je zdaj, ko sva poročena oblegajo tudi naju. Najin odgovor? » Še boljše!« Res je poseben občutek, ko mu lahko rečem mož, poseben občutek je, da imava enak priimek. Ljubezen je še globlja, poroka ji res da še tisto piko na i. Veliko ljudi pravi, da je to pač samo en papir, ampak zame je veliko več. Je nepopisen občutek sreče in ljubezni, ko zaljubljeno pogledujem na svoj poročni prstan na roki, srce pa mi obliva toplina in šepeta besedo za vedno…

Sandra in Blaž Kuder

Foto: Samo Lešek

Chandra

Mirjana hvala še enkrat

10.12.2009 23:37:38