Prijavite se
Kratka Anketa
| Poroke nekoč |
 Danes za poroko najbolj priljubljen mesec ljubezni, maj, je bil nekoč najslabša možna izbira za ženitev. Ljudje so se poročali v pustnem času (od treh kraljev do pepelnice) in ob 'jesenskem pustu' (okoli Martinovega). Živeli so precej bolj skladno z naravo in pustni čas je bil za ženitev pravšnji zaradi pričakovanega spomladanskega dela na polju, ko je nov par rok prišel zelo prav. Ta čas leta je po prepričanju ljudi tudi pospeševal rodovitnost in prinašal srečo v zakonu. Pozno jeseni pa so bile shrambe in kašče ponavadi polne, kar je omogočalo bogato poročno gostijo. SNUBITEV IN ZAROKA Fant je šel na 'oglede' k nevestinim staršem v spremstvu starešine, priče, botra ali očeta. Snubci so se pretvarjali, da so prišli v hišo 'utrgat prekrasno rožo' ali da so lovci, ki jim je srna ušla v to hišo. Tako so želeli preslepiti zle duhove, da ne bi izvedeli pravega namena obiska in škodovali nevesti. Dekletovi starši in dekle samo so že s postrežbo pokazali, ali se strinjajo s snubitvijo. Če je dekle dalo fantu jabolko ali oreh, je bilo, kot bi dahnila 'da'. Privolitvi so sledili pogovori o doti, končna odločitev pa je padla, ko so se tudi nevestini starši vrnili s protokolarnega obiska pri ženinovi družini.  Ko so fanta in dekle v cerkvi prvič oklicali (vsaj enkrat sta morala tudi sama slišati oklice, da se jima ne bi rodili gluhi otroci), sta veljala za zaročenca. Zaroko so zlasti v severnem in zahodnem delu današnje Slovenije slovesno obhajali kot malo poroko, na Koroškem so jo praznovali dva dni in dve noči. Zaroka in zaročne šege naj bi pravzaprav izhajale iz starih poročnih obredov indoevropskega porekla. Po ljudskem verovanju sta bila zaročenca izpostavljena različnim nevarnostim in da bi jima zli duhovi ne škodovali, sta morala narobe obleči kakšno oblačilo. Bodoča nevesta naj ne bi hodila sama naokoli v temi, ni smela delati in šivati, ker bi to lahko škodilo njenim otrokom. VABLJENJE Vabljenje na poroko se je začelo takoj po prvih oklicih. 'Vabovci' so morali biti dobri govorci in šaljivci, sam sistem vabljenja pa je bil strogo določen: od vzhoda proti zahodu. Uporabljali so posebne obrazce in pesmi, ki so govorili o ovirah, ki so jih čakale na poti, zato je nujno, da se povabljeni poroke udeležijo. Vabovci so bili seveda v vsaki hiši primerno nagrajeni z jedačo in pijačo, bili pa so tudi člani poročnega obreda in gostije. VOŽNJA BALE IN ODKUP NEVESTE Medtem ko je drugje vožnja bale dolgo potekala brez posebnih ceremonij in šele po poroki, pa je bil na Gorenjskem to posebej slavnosten obred. Nekaj dni pred poroko so na okrašen voz naložili poslikano skrinjo (zanjo je veljalo, da mora biti čim težja) in ostale stvari – 'vse, kar ni pribito', zibko, kolovrat, morda še križ, posteljo in predalnik. Celo kravo so ponekod privezali k vozu, na voz pa za srečo posadili kokoš, petelina in celo fantiča s kokošjo ali mladeniča, ki je kikirikal (kokoš je simbol materinstva, petelin pa prispodoba plodnosti). Vsem načinom prevoza bale so bile skupne ovire, ki so jih morali vozniki premagati. Že ko so na voz nalagali skrinjo, je nanjo sedla stara ženska in skrinja je bila tako 'zapečatena', zato jo je bilo treba odplačati. Drugo oviro je predstavljalo t.i. peto kolo, ki so ga morali najti. Prinašali so različne okrogle predmete, ki seveda niso bili pravi. Do danes se je obdržala tretja ovira: 'zapenjavca' ali 'šranga'. Fantje iz nevestine vasi so sprevodu zaprli pot s hlodom ali verigo in zahtevali odkupnino za nevesto. Ženin in nevesta sta morala odgovoriti tudi na zapletena vprašanja, ki naj bi predstavljala nekakšen zrelostni izpit za bodoča zakonca. Ponekod se je ohranilo tudi ženitovanjsko pismo: fantje iz nevestine vasi so ženinu izročili 'pismo iz daljnih dežel', v njem pa opisali težave, ki so jih imeli, ko so skrbeli, da se je dekle tako lepo razvilo in da so jo obvarovali zanj. Ženin je moral njihov trud dobro poplačati, fantje so ponekod zahtevali celo odstotke od nevestine dote. Dolgotrajna pogajanja, prepiri in celo pretepi ob vožnji bale, šrangi in drugih oblikah 'odkupa' neveste niso bili redki. PREDVEČER POROKE Na večer pred poroko sta se ženin in nevesta poslovila od samskega stanu in prijateljev. Današnja fantovščina in dekliščina sta imeli po Sloveniji nekoč različne oblike, ponekod sta se poslovila skupaj, nekje ločeno, slovo se je lahko odvijalo že kak dan prej ali pa je bilo vezano na prevoz bale. Fantovo slovo je bilo vedno bolj hrupno kot dekletovo, namenjeno predvsem 'zapitju ledig stanu'. Na dekliščini so prijateljice pomagale nevesti pripraviti obleko, ji pletle kite in klepetale. Ženin in nevesta sta se večer pred poroko obdarovala s t.i. podarki. Ženin je svoji izbranki podaril čevlje in nogavice (kar je bil nekoč posestniški izraz), nevesta pa njemu srajco, ovratno ruto in žepni robček (simbol tesnih zakonskih vezi). POROČNI DAN  Ko je zjutraj ženin s spremstvom prišel po nevesto, so ga pričakala zaklenjena vrata, ženinov pogajalec (starešina ali priča) pa se je moral za nevesto pogajati. Najbolj značilne so scene z lažno nevesto, ko ženinu ponudijo staro žensko, nevestino družico ali celo moškega. Tako so želeli svati pozornost zlih duhov s prave neveste speljati na napačno sled. Nasploh je bilo potrebno nevesto čimbolj zaščititi, zato je mnogo vraž vezanih tudi na pot od nevestinega doma do cerkve in od tam na ženinov dom. Ženin, nevesta in družice so bili enotno oblečeni, vendar so zamešali vloge, da bi preslepili zle duhove. Nevesto so pred slabim varovali tudi pajčolan (ponekod celo klobuk), narobe oblečena srajca in rdeči ali raznobarvni trakovi, ki varujejo pred boleznimi in uroki. Na poti v cerkev so nevesta in svati mimoidočim in otrokom delili kruh in pecivo, da bi mladoporočenca živela srečno in imela veliko otrok. Ko je bil cerkveni obred poroke končan (mimogrede, poroke v cerkvi je uzakonil šele tridentinski koncil sredi 16. stoletja, prej je župnik poročal kar na ženinovem domu), so se mladoporočenca in svati odpravili na ženinov dom. Tam je nevesto v nov dom obredno sprejela ženinova mati s hlebcem kruha, vinom in ključi hišnih vrat ali drugimi predmeti (kolovrat, metla, kuhalnica) ter ji tako simbolično predala gospodinjstvo. Hišni prag je predstavljal veliko nevarnost, saj naj bi pod njim stanovali zli duhovi, ki so v prag zataknili smrtonosne predmete, žeblje in igle. Zato ženin še danes nevesto dvigne in nese čez prag, včasih pa so najprej čez prag nagnali kokoš, šele za njo je vstopila nevesta. Ko je prišla v hišo, so ji v naročje položili otroka ('nakolenčič') in tako 'spodbudili' rodovitnost. Nato je nevesta s taščo prehodila vse prostore v hiši. SVATBA Najbolj vesel in hrupen del poročnega dogajanja je poročna gostija na ženinovem ali nevestinem domu. Svatba je bila pravi obred, tudi sedežni red je bil strogo določen: svatje so se posedli v smeri od vzhoda proti zahodu. Poleg ženina in neveste so posadili poročni priči, nato starše, sorodnike in prijatelje. Jedi so bile zelo različne, odvisno pač od pokrajine in stanu mladoporočencev, ki sta jedla z enega krožnika. Najpomembnejša jed je bila povsod ženitovanjska pogača (v različnih oblikah), ki je predhodnica poročne torte. Slednja se je na ženitovanjih na slovenskem podeželju začela pojavljati šele po 1. svetovni vojni. Posebnost nekdanjih porok je bilo tudi pravilo, da mora biti hrane deležen vsak, ki pride na gostijo, čeprav nepovabljen (tudi reveži, berači). Za slovensko svatbo so značilni tudi ples, glasba in šaljive igre, večkrat povezane z nastopom v žival preoblečenih fantov (gorenjska 'brna', kamela na Ptujskem polju) ali ugrabitvijo neveste. Veseljačenje je včasih trajalo tudi tri dni, pa še takrat so goste težko spravili domov Teden dni po ženitovanju so svatbo ponovili v manjšem obsegu in tako utrdili sklenjeno zakonsko zvezo. POROČNA NOČ Ob koncu svatbe je 'teta' (ponavadi nevestina krstna botra) nevesto odpeljala v spalnico, ji snela z glave venec in ga prinesla nazaj med svate. V Beli Krajini je nevesti z glave snel venec ženin z vilicami – te naj bi odganjale coprnice. Snemanje venca je seveda simbolna napoved odvzema nevestine nedolžnosti. Tudi poročna noč je bila po verovanju podvržena nevarnostim, zato so pred spalnico mladoporočencev odganjali duhove z truščem in ropotom, večkrat so tudi kaj razbili - črepinje po prastarem verovanju pomenijo veliko otrok Naslednje jutro so svati nevesto peljali k vodnjaku, kjer jim je dala piti, nekaj vode pa je odnesla domov, da umije moža. Šega obrednega umivanja neveste po poročni noči je imela očiščevalni in preporodni namen, obenem pa je ostanek darovanja vodnim duhovom. Andreja Čokl, univ. dipl. etnologinja |
